Ali poznate tisti občutek, ko vas zdravnik napoti na gastroskopijo, kolonoskopijo ali kakšno drugo … no, skopijo pač? Če ste to že doživeli, vas je ob novici najbrž vsaj malo stisnilo pri srcu. To seveda ni nič čudnega: posegi, ki vključujejo potovanje kamere skozi najrazličnejše odprtine človeškega telesa pač niso nekaj, česar bi se posebej veselili – za večino izmed nas je nekaj novega, zveni precej invazivno in nenaravno, poleg tega pa nas prestrašijo še z nič kaj prijetnimi pripravami.
Katere vrste endoskopij pravzaprav poznamo, kaj je razlika med njimi in za kaj so dobri? Vse boste izvedeli v nadaljevanju članka.
Endoskopija
Izraz endoskopija označuje vse posege, pri katerih zdravnik s pomočjo endoskopa – upogljive cevi s kamero in lučko – neposredno pregleduje notranjost telesnih votlin in votlih organov skozi naravne odprtine. Omogoča natančen pregled sluznice, odvzem vzorcev tkiva (biopsija) in manjše posege. Endoskopija je torej lahko tako terapevtski kot diagnostični postopek, saj lahko med posegom zdravnik tudi zaustavi krvavitve ter odstrani polipe in tujke. Glede na mesto vstopa kamere ločimo različne vrste ‘skopij’.
Kolonoskopija
Pri kolonoskopiji gre za pregled debelega črevesja in danke. Navadno traja med 20 in 60 minut in naj ne bi bila boleča. Med preiskavo ležite na boku ali hrbtu, zdravnik pa črevo napihuje z zrakom, da bolje vidi črevesno sluznico in morebitne bolezenske spremembe. Zaradi zraka v črevesu se lahko pojavijo občutek pretakanja v črevesju, napetost ali krči, ki minejo, ko zrak izločijo. Pomembno je, da na poseg pridemo z dobro očiščenim črevesjem, ki ga dosežemo z laksativi, ki jih predpiše zdravnik.
Gastroskopija
Pri tem posegu gre za pregled zgornjih prebavil: požiralnika in želodca, ter začetek spodnjih prebavil in dvanajstnika. Navadno traja okoli 15 minut, kamera pa se vstavi skozi požiralnik, zato je pred začetkom potrebna lokalna anestezija. Med preiskavo ležite na levem boku v usta pa dobite tudi ščitnik, ki ne otežuje dihanja skozi usta ali nos. Najbolj neprijeten del je navadno na začetku, ko morate kamero pogoltniti, nato pa nadaljnje delo opravi zdravnik. Pred gastroskopijo je pomembno, da je želodec prazen, običajno zadostuje 6–8-urni post.
Pred posegom je potrebno upoštevati zdravnikova navodila in predpise.
Bronhoskopija in cistoskopija
Manj znani vrsti pregledov z endoskopom sta bronho- in cistoskopija. Pri prvi gre za pregled dihal in pljuč, endoskop pa se vstavi skozi nos ali usta. Postopek je podoben kot pri gastroskopiji. Pri cistoskopijai gre za kratek (okoli 5 minut) pregled sečnega mehurja, sečnice ter pri moških tudi prostate. Endoskop se vstavi v sečnico, nato pa z njim potuje v mehur, ki ga med posegom polnijo s tekočino. Opravi se lahko s fleksibilnim (mehkim) ali rigidnim (trdnim) instrumentom.